Društvo za pomoč in samopomoč Želva – Eureka Žalec

Društvo za pomoč in samopomoč Želva – Eureka Žalec je prostovoljno nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov, predvsem izboljšanja duševnega zdravja mladostnikov in odraslih, ter ponujajo različne oblike pomoči pri osebnostnih in socialnih stiskah na območju Spodnje Savinjske doline in celotne Slovenije. Ustanovljeno je bilo leta 2001, ko so skupaj z Občino Žalec ugotovili, da se njihovi programi veliko uspešneje izvajajo izven javne institucije.

Danes društvo izvaja šest različnih programov, in sicer: zavetišče za brezdomce Želva, dnevni center za ljudi s težavami v duševnem zdravju Eureka, svetovalno delo z uporabniki dovoljenih in nedovoljenih drog, javno kuhinjo za socialno ogrožene ter pomoč na domu za starejše uporabnike in uporabnike psihiatričnih storitev pri urejanju in mobilnosti.

Njihov glavni cilj je zaposlitev najtežje zaposljivih oseb – bivših uporabnikov, ki so rehabilitacijo zaključili v kateremkoli programu na področju zasvojenosti, zaposlujejo pa tudi uporabnike s težavami v duševnem zdravju. Ves čas iščejo možnosti za trajnejše oblike zaposlovanja.

Konec leta 2021 je imela organizacija zaposlenih 13 delavcev, od tega 9 invalidov v podporni zaposlitvi oziroma skoraj 70 odstotkov zaposlenih. Nekateri od teh invalidov so pri njih zaposleni že vrsto let. V raznovrstnem delovnem okolju vsakodnevno opravljajo pomembno humano delo kot pomoč pri izvajanju socialnovarstvenih programov.

Vsi zaposleni, ne glede na invalidnost, imajo enake možnosti za delovni razvoj in rast. Delovno mesto prilagodijo glede na zmožnosti in potrebe vsakega posameznika. V različnih programih ob stalni podpori strokovnih delavcev omogočajo zaposlenim osebnostni in delovni razvoj. Za enako delo prejemajo zaposleni tudi enako plačilo – ne glede na to, ali imajo status invalida ali ne.

Pri svojem delovanju v organizaciji upoštevajo in uveljavljajo tudi pristop vseživljenjskega učenja. Stalno skrbijo za dviganje temeljnih poklicnih in drugih kompetenc svojih uporabnikov in zaposlenih.

Poudarjajo, da so prav zaposleni invalidi s svojimi specifičnimi potrebami tisti, ki bogatijo njihov vsakdan in jih vedno znova učijo, kaj vse zmorejo, če imajo možnost, saj se le tako lahko izrazijo vsi njihovi potenciali.